Zelo sem bila zadovoljna, ko sem obiskovala seminar s podobnim naslovom, ki sta ga vodili gospa Darja INTIHAR in gospa Marjeta KEPEC. Prvi del je bil splošen in se mi vsebina ni zdela direktno uporabna v praksi. Potem pa se je začelo konkretno delo v skupinah in takrat sem spoznala uporabnost vsebin na čisto pravem roditeljskem sestanku. S kolegicami smo predebatirale temo, vsaka je povedala svoje mnenje in nastal je poster oziroma vodilo za moj malce drugačen roditeljski sestanek. Ko se je prvi del seminarja zaključil, se je začelo konkretno delo v razredu.

Vse, kar sem naredila, je tesno povezano z učenci, ki so v sedmem razredu precej najstniško razpoloženi, pa vendar so ustvarjalni, delovni in kolegialni. To pa je tudi pripomoglo, da smo izpeljali takšen roditeljski sestanek, da smo bili vsi zadovoljni, tako učenci, kot tudi starši, kot tudi jaz.

Na razrednih urah smo se najprej dogovorili za načrt dela in kako bo vse potekalo. Upoštevala sem njihovo mnenje. Potem smo določili učence, ki naj bi bili zadolženi za posamezne delavnice, za okrasitev učilnice, za okrasitev panoja, za izdelavo adventnega venčka, za izdelavo prijaznega vabila, za pripravo sladkega kotička, …

Skratka za vse zadolžitve smo v obliki miselnega vzorca izdelali še poster, kjer se je vsak trenutek lahko vsak našel. . Potrebno je bilo določiti še učence za organizacijo medsebojne obdaritve, pa za glasbo. Ker je bilo vse zapisano ni bilo izgovorov, delali smo po korakih in do dogovorjenih datumov. .

Prva vidna stvar je bila vabilo. Le to naj bi bilo prijazno in ne klasično, pa vseeno takšno, da je bilo všeč predvsem učencem, saj so ga izdelali sami.

Potem pa se je začelo. Učenci so nekaj dni prej okrasili učilnico, po načrtu z enotno izdelanimi okraski.

Novoletna jelka je bila ekološko okrašena, tokrat malce drugače. Okraski so bili narejeni iz rafije, namesto bučk pa so bile posušene limone.

Na vrata smo obesili adventni venček, ravno tako v stilu limon in rafije. Pred učilnico smo na oglasno desko obesili posterje z lepimi željami ob novem letu in tudi o tem kako so včasih praznovali božič po svetu. Zelo zanimivo branje.

Skratka priprava je potekala po načrtu in prav vse učence lahko pohvalim, saj so se držali dogovorov in so upoštevali drug drugega. Skupina, ki je imela zanimivo delo je bila tista, ki je sprejemala darila za enotno ceno 350 SIT. Ta so bila zelo izvirna in lepo zavita Do dogovorjenega datuma so jih prinesli prav vsi. Potrebno jih je bilo še oštevilčiti in pripraviti številke za medsebojno obdaritev.

No potem pa je sledila priprava tako imenovanih delavnic. Prva delavnica je bila barvanje na steklo oziroma izdelava novoletne vaze. »LUNA«. Osnutek so učenci naredili pri likovnem krožku, kupili smo modro in rumeno barvo za slikanje na steklo, pa zlato razpršilo, pa čopiče in razredčilo, pa navsezadnje prozorne vazice v obliki lune. Učenci so napisali postopek dela na karton in delavnica je bila nared.

Druga delavnica je bila izdelava okraskov iz testa. Pripravili so veliko skledo s testom narejenim iz soli, moke, olja in vode, z dodatkom lepila za tapete. Prinesli smo različne modele (zvezdice, smrečice, srčki, sončki, . . ) za izdelavo okraskov. Potrebno je bilo poskrbeti še za karton na katerega so zlagali narejene okraske, pa navsezadnje še iglo in vrvico, da se okrasek lahko obesi na smreko. Da pa je bila stvar še mikavnejša, so okraske lahko pobarvali s tempera barvami. Učenci so poskrbeli za vizualno literaturo iz šolske knjižnice, ena izmed takšnih je knjiga A. WILKES- Imenitna knjiga za deževne dni, str. 26 in 27, pa še druge zelo uporabne in izvirne knjige. Za tiste, ki so želeli okrasek takoj obesiti, pa je bila primerna pečica iz gospodinjske učilnice, kjer so lahko okraske takoj posušili. Ker pa je naša šola vključena v EKO projekt, so se vsi odločili okraske posušiti na radiatorjih, ali pa kar na sobni temperaturi.

Potem pa še tretja delavnica, kjer so učenci skupaj s svojimi starši izdelovali SVEČNIK. Priskrbeti je bilo potrebno stenj, tekoči vosek, učenci so pri tehničnem pouku iz pločevine izdelali pokrovček z odprtinico za stenj. Na list so napisali postopek za izdelavo, kdor je želel je lahko svečnik tudi pobarval z barvami za steklo.

Četrta delavnica je bila delavnica dobrih želja, ki so jih učenci s svojimi starši zapisovali na eko papir, nato pa so jih prilepili na maxi voščilnico, v obliki novoletne jelke, ki je bila pritrjena na tabli. Pripravili so ekološki papir, lepilo škarje, keramične kulije, pa navsezadnje še izbor prijaznih besed, pa knjiga Vox Populi, pa še ostala literatura. Na mizi je bila tudi knjiga John Farman-Staršem branje prepovedano- Mladostnikov vodnik skozi odraščanje. Starši so to knjigo opazili in saj poznate tisto o prepovedanem sadežu, ki je najslajši. Moj namen je bil dosežen.

Pripraviti je bilo potrebno še glasbo, za katero pa sem pričakovala največ neusklajenih mnenj. Tu sem bila prijetno presenečena. Uskladili smo se za nežno glasbo, ki nas je spremljala skozi roditeljski sestanek.

Čisto na koncu pa presenečenje za vse učence. .

No in tako je napočil tisti dan, ko smo se zbrali. Učenci so po načrtu pripravili učilnico. Poskrbeli so za sladki kotiček, kjer smo imeli sadje, kekse bonbone in druge sladke dobrote. Stole so razporedili v polkrog.

Starši so prišli v šolo ob dogovorjeni uri. V šolski avli jih je pričakala prijetna prodaja izdelkov cele šole. Potrudili smo se, da so bili izdelki ekološko obarvani, da so bili po simbolični ceni in v stilu novoletnega vzdušja. Nato so si tako starši kot učenci ogledali skupno prireditev v telovadnici.

Do naše učilnice jih je spremljala pesem » Za prijatelje si je treba čas vzet. . «

Pred učilnico so si lahko na oglasni deski prebrali lepe misli o Božiču, o tem kako so ga praznovali včasih in kako ga praznujemo danes po svetu.

Po mojem uvodnem delu, kjer sem po dolžnosti morala spregovoriti o uspehu v prvem ocenjevalnem obdobju, sem imela priložnost, da tako učencem kot staršem nakažem, da je skrajni čas odločitve, kaj bodo naredili iz sebe oziroma iz svojih otrok in naj si zastavijo vprašanje, ali moj uspeh zadošča za šolo, ki si jo bom izbral?

Menim, da je bil to pravi trenutek, saj smo bili vsi skupaj in smo začutili, kako zelo se spoštujemo in kako drug drugemu želimo vse lepo.

Potem je sledila kratka obrazložitev dela, kjer bodo starši skupaj s svojimi otroci izdelovali različne stvari. Poudarila sem, da če karkoli ne želijo delati ni potrebno, če je karkoli nejasno, lahko vprašajo, pomembno je le to, da smo skupaj in da nekaj naredimo zase in za svojega otroka. Vse izdelke lahko odnesejo domov in naj jih spominjajo na prijetne urice druženja z nami.

Ker pa je ta dan bil čas naš prijatelj in ne sovražnik, so starši lahko odšli domov kadar koli so želeli in zato sem jim predno so odšli k delu v delavnice voščila takole:

» Želim vam in vašim najdražjim, da bi poiskali tiste drobne poti, ki vodijo k uspehu, pa tudi tiste, ki vodijo od srca do srca, k sreči, zdravju in zadovoljstvu. «

Potem pa delo in navdušenje. Razgovor med starši in med učenci, med učenci in starši, med učiteljem in staršem, ( tu sem mimogrede izvedela, da je mojega učenca zapustila mamica in pa tudi to, da je od moje begunkice oče ostal brez dela. . ), pa prijetna glasba, pa nasmejani obrazi. . Res lepo. Nasmejani obrazi učencev, ki so bili v kotičku medsebojnega obdarovanja, ko so odpirali zelo izvirna in domiselna darila za samo 350 SIT, pa bratec učenke, ki je prvič v življenju jedel mandarino, pa lepe želje na maxi voščilnici, pa stiski rok staršev, ki so želeli vse lepo in mi z dobrimi željami olepšali praznike. . Po nekaj urah so starši z nasmejanimi obrazi odhajali, učenci pa so ostali, da bodo vse pospravili in do osme ure zvečer prišli domov. Potem pa je sledilo moje presenečenje, moje darilo za te pridne najstniške bučke. .

Ples za vse učence mojega razreda in za vse, ki so bili posebej povabljeni. . Ne bi pisala o zaljubljenih, napišem lahko le to da so se prijetno zabavali ob plesu , ob sladkanju v kotičku, da so uživali v prijetni glasbi…Potem pa so vse pospravili in mirno do dogovorjene ure prišli domov. Bili so mi hvaležni in še danes mi kdo od učencev reče, da je bilo res »kull«.

Priznati pa moram, da me je bilo malce strah, saj sem dežurala sama, na šoli ni bilo razen varnostnika in čistilk nikogar več. Pa vseeno, s takšno generacijo si upam povsod sama, saj so to učenci, ki so vzgojeni in se držijo dogovorov.