OTROŠKI PARLAMENT
Tema: Imava se rada in AIDS
|
Urednica: Tina Kos Parlamenta se je udeležilo približno 60 učencev ter Parlament je potekal v O.Š. Tončke Čeč, Trbovlje |
|
Zapisnik sestanka parlamenta
(Po daljšem razgovoru, da bi ga sprejeli, saj je on bolj ogrožen, ker je njegov imunski sistem načet in lahko umre zaradi manjšega prehlada )
- Kako prepoznati človeka, ki je okužen z virusom HIV? ( Ugotovitve: okuženih ne moremo prepoznati, zato se moramo poučiti o načinu okužbe z virusom HIV)
- Kako bi sprejeli sošolca, ki je okužen?
- Vprašanja so bila: Kako se virus širi?
- Kako se zaščiti pred virusom?
- Učenci so še enkrat obnovili znanje in utrdili pozitiven odnos do tistih, ki so okuženi z virusom HIV.
- Posredovanje informaciji na naslednji razredni uri (priloga št. 3,4) in delo v skupinah.
- Evalvacija vseh dogajanj 1. December svetovni dan boja proti AIDS-u
KER TRENUTNO PROTI TEJ BOLEZNI NI CEPIVA IN ZDRAVILA JE EDINI NAČIN ZMANJŠANJA ŠTEVILA BOLEZNI TA, DA LJUDI OBVEŠČAMO O BOLEZNI.
TINA KOS 8.a
Po 3 do 8 tednih se pojavi AKTUALNA BOLEZEN (povišana temp., slabo počutje, bolečine v mišicah in sklepih)
Po 6 do 12 tednih od te aktualnih znakov se pojavijo protitelesa.
Nato lahko minejo meseci in leta do pojava kronične bolezni. Bolnik ima kronične driske, pojavi se utrujenost, nočno potenje, izguba teže in kronične temp.O pozni dobi AIDS-a govorimo kadar dobi bolnik eno izmed bolezni: posebna vrsta pljučnice, kaposijev sarkom (kožni rak) ali meningitis (vnetje možganskih ovojnic).
TINA KOS 8.a
Za devetimi džunglami in za tremi lužami je živel Tarzan. Živel je na velikem drevesu v velikem duplu. S svojo zvesto spremljevalko Čito se vse dneve dolgočasil, dokler.... Priletelo je manjše letalo in se zrušilo v močvirje.Tarzan je to videl in skočil v močvirje. Prijel je ponesrečeno dekle za roke in jo potegnil iz vode in že je dišalo po medsebojnem mečkanju v postelji. Ko jo je prinesel v skromno stanovanje, si jo je ogledoval. Rekel je:"Biti jaz rad njen fant!" Prebudila se je. Gledala je naokrog. Tarzanu je bila Jane všeč. Tudi Jane je bila zaljubljena vanj. On ji je rekel:"Jaz in ti, delati otroke, OK?" "Saj nimava stroja," mu odvrne."Kaj, ne rabiti stroja, iti v posteljo in opraviti,"ji razloži. Jane skomigne z rameni:"Ampak za to rabiva zaščito.""Vem, da se brez zaščite lahko dobi AIDS, to je virus iz prazgodovine. Ta zahrbtni virus je odkril znani znanstvenik Fred Kremenček.Zadostovati le mala gumijasta vrečka,"ji razloži.Jane je prišlo na pamet, da bi ustvarila novo zaščito proti AIDS-u. Poslovila se je od Tarzana in odletela prek 15 vulkanov nazaj domov.
DENIS LIHIČ 7.a
Nekega dne, ko sem se zbudila in morala v šolo, sem slutila, da se bo ta dan zgodilo nekaj posebnega. Hitro sem se oblekla in oddrvela proti šoli. Ko sem drvela po tisti strašni ulici, polni brezdomcev, sem v sebi čutila nekakšno napetost. Nekaj časa sem tako plašno hodila po cesti, ko me je poklical neki glas, ki je zvenel nekoliko hrapavo, vendar razločno. Obrnila sem se in pred seboj zagledala neko dekle, ki je imelo obraz poln uhanov. Zraven nje pa je stala neka mila deklica, ki je bila podobna moji prijateljici, vendar se je nisem spomnila. Prekipelo mi je vsega dovolj, da sem jima zavrnila neko nesramno besedo in šele nato nadaljevala pot. Pri pouku sem razmišljala, da nisem naredila prav, tako sem bila pri uri slovenščine čisto odsotna, ker so moje misli plavale med tistima dvema dekletoma. Učiteljica je opazila,da nisem pri stvari,zato me je poklicala pred tablo. Vprašala me je stvari, ki sem jih sicer znala, pred učiteljico pa sem stala kot lipov Bog. Ni mi bilo mar za tisti cvek, ampak za tisti dve dekleti. Ko sem odšla iz šole, sem ju srečala.Hotela sem se jima izogniti, vendar me je tista uhanka zgrabila in me skoraj udarila, vendar jo je deklica pregovorila. In tako sva jaz in deklica Nina postali prijateljici. Hodili sva skupaj v šolo, čeprav mi ni bilo prav, da se še kar druži z"uhanko." Nekega dne je prišla po mene. Na poti v šolo mi je zaupala, da ji je preostalo le še nekaj mesecev življenja. Prestrašila sem se in jo vprašala zakaj? Ona pa mi je odgovorila, da boleha za neozdravljivo boleznijo, imenovano AIDS.Spet sem pri pouku z mislimi tavala drugje. Ni mi bilo mar za tiste nezadostne ocene, ki so se pridružili mojim štiricam v redovalnici.Čez nekaj mesecev sem telefonirala Nini, da bi šla na sprehod z menoj. Oglasila se je njena mami. Govorila je žalostno, a razločno, da sem jo tiho slišala reči "UMRLA JE"Bila sem tako pretresena, da mi je slušalka padla iz rok.Odšla sem v svojo sobo in ker sem se počutila krivo, sem dva dni preždela v sobi brez hrane in pijače.Ko sem bila že skoraj že obupana, sem pomislila , da moraš živeti naprej, pa čeprav se ti zgodi krivica.Bilo je kot bi mi pripovedoval Bog, da je življenje vredno življenja. Ko sem si že opomogla, sem se odločila, da bom odšla na njen grob. Njen grob je bilo videti že od daleč.Prekrit je bil s šopki rož, vencev in beli golob, ker je umrla mlada. Po licu so se mi začele liti solze žalosti, čeprav sem se zavedala, da mi je Bog ne bo povrnil. Upala sem le, da v drugem svetu uživa, bolj kot je tu. V šoli mi je šlo na bolje.Petice so spodrinile nezadostne. In čeprav sem bila na videz vesela, sem globoko v svoji duši žalovala.
PRIPIS: To je bil le domišljijski spis, vendar bi lahko bil resničen. Zato vsi PAZITE nase in ne delajte neumnosti.
SUZANA SAVIČIČ
HIV. Za mnoge ljudi je to nerazložljiv pojem. V njem vidijo strah, trepet, vendar jaz mislim drugače. Mnogi se bojijo, da bi se z njim okužil, seveda-bojijo se za svoje zdravje in cenjeno življenje. A ne smemo vsega gledati v črni luči, ker obstaja tudi svetla plat. Zdravniki pravijo, da se lahko okužiš le, če pride do krvnega stika. A zakaj ne bi tistemu človeku, ki živi s tem virusom, pomagali? Zakaj ravnamo ravno drugače, nasprotno? Zakaj te ljudi zaničujemo, nočemo imeti stika z njimi?zakaj?Da, veliko vprašanj, a kje so odgovori? Mislim, da bi odgovore lahko našli skupaj, le potruditi se bi bilo treba. Veste, tisti ki so okuženi, zagotovo tega niso želeli:a zgodilo se je, takšna je pač usoda. Moramo pa se tudi zavedati, da obstajajo različne zaščite, ki preprečujejo, da bi nas HIV ujel v svoje kremplje.Da, temo HIV je že mnogo ljudi prilezlo v roke, vendar to ni gripa ali prehlad, da mu lahko z zdravljenjem uspešno zbežiš. Ne moreš, drži te tesno in bolečina je vedno hujša, dokler ne zapustiš te naše zemljice. Moramo se odločiti, ali bomo ljudem s tem virusom pomagali, ter jim omogočili lep, pa čeprav kratek preostanek življenja? Ali pa jih bomo zaničevali?
MARINA KOVAČEVIČ 7.a
Kdo na tem svetu bi si dandanes, ko imamo že vse vrste najnovejše tehnologije in vrsto aparatur za boljše življenje, lahko sploh zamisli, da bo svetna pragu v 21. stoletje preplavila svetovna kuga, ki ji v praksi in teoriji pravimo AIDS? Verjetno nihče. Svet je ob vsej svoji zgodovini mislil, da se bo rešil vsega hudega. Toda nekaj je ostalo. Nekaj, kar mori in ubija, in nekaj, kar jemlje mlada človeška življenja. AIDS - bolezen, ki ni mora in ki ostaja. Žalostno, toda resnično. Monica ni edina izmed žrtev bolezni, ne. Monica je le ena izmed ljudi, ki jih vsako leto umre na stotine na tem svetu. Vendar je ena od tistih, ki ni zaradi svoje neprevidnosti. Stara je dvajset let. Pred leti, ko jih je štela borih šestnajst, je imela prometno nesrečo. Zaradi velike količine izgubljene krvi, je bila v bolnišnici., kamor so jo po nesreči pripeljali, priključeno na transfuzijo. Vendar to ni bilo dovolj. Po večkratnem pogovoru z njenimi starši, so zdravniki predali dejstvo staršem, da Monica potrebuje darovalčevo kri. In ravno to kri je dobila od nekega neznanca, ki je bil okužen z virusom HIV. To pa se, kot vemo, prenaša s krvjo, spolnimi odnosi in odprtimi ranami. Tako so tisti dan Monici vzeli življenje in vso radost zraven. Ko se je takrat dekle začelo prebujati, še ni vedelo, kaj se z njo dogaja. Eno leto je bilo vse v najlepšem redu. Nato pa se je kar nenadoma začelo. Vse pogosteje ji je bilo slabo, ni imela volje , življenja skoraj ni zaznavala. Takrat so ugotovili, kaj se je zgodilo. Imelo je virus HIV. Tega ni bilo mogoče preprečiti, preprosto zgodilo se je. To je Monici vzela vso voljo. Toda s časom je spet nekako zaživela. Kljub svoji bolezni je spet postala voljna in spet se je borila za vsak nov dan. Čeprav je vedela, da mora samo za nekaj borih let. Monica danes živi. Ob pogostih obiskih v bolnišnicah živi svoje življenje. Posveča se dobrodelnim akcijam in dela z otroki obolelimi z AIDS - om. To je Monicina zgodba. Bolezni ni dobila zaradi lastne neprevidnosti. Njo so v ta svet popeljali drugi. Kljub temu se da preprečiti.
Upoštevajte današnja navodila in bodite previdni. To nič ne stane!
MAŠA, SANJA, SILVANA 7. a
Z a sedmimi gorami in za sedmimi vodami je živela deklica, stara devetnajst let. Kakor vsi polnoletniki je gledala filme pozno v noč. Nekega dne je srečala lepega mladeniča, ki je v FERRARIJU prihajal k njej. Pozvonil je in deklica je stopila k vratom. Odprla jih je, zagledala mladeniča in se v hipu zaljubila vanj. Povabila ga je naj vstopi. Skupaj sta gledala filme pozno v noč. Preletelo jih je, da bi še onadva poskusila, kar sta videla na televiziji. Dobro sta se počutila, zato sta to še dolgo počela. Skoraj do jutra. Naslednji dan je deklica odšla k zdravniku, da bi pregledal, če je zanosila. Povedal pa ji je, da ima AIDS in jo vprašal, če sta se zaščitila s kondomi. Deklica je odkimala: " Ne, saj v filmu tudi niso, zato sem mislila, da ni nevarno." Potem pa je deklica vprašala zdravnika, kaj je to AIDS? Odgovoril ji je :" V svetu je že okoli 10 milIjonov ljudi, okuženih z virusom HIV, ki povzroča AIDS. Virus se prenaša predvsem s spolnimi odnosi, z izmenjavanjem igel pri vbrizgavanju droge, z matere na plod ter z okuženo krvjo. Najpomembnejši način prenosa so spolni odnosi. Ni tako pomembno kdaj, kje in s kom imaš spolni odnos, ampak predvsem kako. Okuži se lahko vsakdo, ki ne prakticira varnejšega seksa. Deklica je dejala, da ni od njegove zapletene razlage skoraj ničesar razumela, razen da je AIDS bolezen. Zdravnik ji je rekel, da ji bo vse poizkusil poenostaviti. Dejal je : " AIDS je huda bolezen, ki se prenaša največkrat pri spolnem odnosu. Dandanes še ne poznamo zdravila, ampak znanstveniki so že blizu rešitve te zapletene uganke AIDS - a. Zato imaš ti srečo. Če bo to prvo zdravilo učinkovito, se boš lahko mogoče izognila smrti, ki ponavadi nastopi pri AIDS- u. " Vprašal jo je, če je zdaj vse razumela. Deklica je pokimala in odšla z upanjem, da bo zdravilo učinkovito. Čez približno pet let je domov dobila obvestilo, v katerem je pisalo, da so odkrili zdravilo, ki je učinkovito. Deklica je odhitela v bolnišnico, kjer so jo pozdravili in je lahko živela dlje, kot bi z AIDS-om. In živela je osemdeset let namesto trideset. Bila je srečna, da je lahko odslej živela normalno življenje.
MANUEL IN JURE 7.a
Nekega dne za devetimi gorami in devetimi vodami se je Rdeča kapica odpravila k fantu. Na poti k njemu je srečala volka.Ta jo je vprašal." Kam pa kam Rdeča kapica?" Odvrnila mu je: " K fantu." "Kaj bosta pa počela ?
" jo je vprašal volkec. "Saj veš,," mu je odvrnila Rdeča kapica. Volk jo je nevedno vprašal:" Potico jedla?" "Ne, tisto na S bova," mu je dejala." "A smučala bosta?" jo je še bolj neumno vprašal volk. Rdeča kapica mu je rekla:"Ne, tisto na SE bova?" "A, že vem. Pa se bosta zaščitila?""Kako to misliš?"ga je nevedno vprašala.Volk ji je dejal:"Ja, da se bosta zaščitila pred AIDS-om!""Kaj pa je to AIDS?"ga je vprašala."To je tako imenovana kuga 20. stoletja, za katero še niso našli zdravila. Te še niso nič učili v šoli?"jo je vprašal volkec."Ne,"mu je na kratko odgovorila."Ta smotana učiteljica je ni nič naučila,"si je mislil volk."A bi mi ti lahko povedal kaj o tem?"ga je prosila Rdeča kapica. Volk ji je izpolnil prošnjo. Povedal ji je nekaj podatkov o tej bolezni. naložil ji je, od kje izvira bolezen, kako se širi in kako se zaščititi pred njo.Rdeča kapica se je po tem nakladanju odpravila k fantu. Volk jo je zopet ustavil. Dal ji je kondom. Rdeča kapica je odhitela naprej.Ko je prišla k fant, ga je vprašala, če ve kaj o AIDS-u. Fant je naredil, kar je moral in imela ste se lepo.Kasneje je Rdeča kapica odšla domov.Na sredi poti jo je ustavil volkec. Rdeča kapica mu je dejala:"Imela sva varen spolni odnos:" Ko je čez teden dni odšla k fantu na obisk, ji je povedal žalostno novico. Dejal ji je, da ima AIDS.Rdeča kapica se je prestrašila in takoj odšla na krvni pregled. Rezultati so pokazali,da Rdeča kapica nima AIDS-a.Če se nebi zaščitila, bi Rdeča kapica vse življenje čutila posledice ,saj še vedno niso odkrili zdravila.
MARJAN IN BOJAN 7.a
IMUNSKI SISTEM je obramba organizma pred mikrobi, ki prodirajo v telo skozi kožo ali sluznico. Proizvaja protitelesa, ki onesposobijo mikrobe in aktivirajo posebne krvne celice, ki ubijajo mikrobe in jih iz telesa odstranijo, če imunski sistem ne deluje, kot bi bilo potrebno, pravimo, da ima oseba zmanjšano odpornost.
CELICE T pomagalke ko virus vstopi v naše telo, ga prestrežejo celice za boj z virusi.
TINA KOS 7.a
- Sarah Kurtič (Nika)
- Tessa Adamič (Jana)
Namen: Ob tej vaji lahko mladostniki poglobijo svoje znanje o prenašanju aidsa, vaja pa je usmerjena tudi k humaniziranju odnosa do ljudi, ki so zboleli za aidsom ali pa so homoseksualci. Vaja mladostnikom omogoča, da se poglobijo v občutke tistih ljudi, ki so okuženi s HIV, pa tudi tistih, ki so z njimi na neki način povezani. S tem se zvišuje strpnost do teh oseb.
Pripomoček: Zgodba z naslovom Materina pripoved.
Čas: 40 minut.
Navodila: Danes bi se rada z vami pogovarjala o aidsu. Prebrala vam bom zgodbo matere, katere sin je okužen s HIV. Njeno pripoved dobro poslušajte, potem pa se bomo o njej pogovorili (vodja prebere Materino pripoved). Sedaj bomo razdelili vloge. Ne bomo igrali situaciji, vsak od vas si bo le skušal predstavljati, kako bi bilo njemu, če bi bil v vlogi koga, ki nastopa v tej zgodbi. Kdo bi si rad zamislil, kako bi bilo, če bi bil Andrej? Kodo bo njegova mati, ki je pripovedovala zgodbo? In kdo oče? Tisti, ki se niste javili za nobeno vlogo, boste sodelavci, sosedje ali pa stranke v trgovini. Imate pet minut časa, da si zamislite, kako bi ravnali, če bi bili v takšni situaciji, kot ste jo spoznali v Materini pripovedi.(pet minut)
Sedaj naj vsakdo pove, kako se počuti v tej vlogi.
(Če imamo dovolj časa, lahko vloge večkrat razdelimo, tako da več učencev pove, kakšne občutke so imeli v zvezi z določeno vlogo.)
Obravnava:
Moje dokaj srečno življenje je postalo prava nočna mora z dnem, ko mi je 22-letni sin Andrej zaupal, da se bo odselil k svojemu prijatelju Zoranu. To seveda samo po sebi še ne bi bilo nič nenavadnega, če mi ne bi ob tej priložnosti zaupal tudi, da je vanj zelo zaljubljen – torej, da je homoseksualec. Takrat me je to zelo presenetilo in prizadelo. Polna občutkov krivde sem se spraševala, kaj sva z možem naredila narobe, da je najin Andrej tako drugačen. Sčasoma sta sem si uspela dopovedati , da je najbolj pomembno, da je Andrej srečen, pa čeprav bo zaradi homoseksualnosti imel v tej nestrpni družbi dosti težav. Moj mož tega še danes ni sprejel in o tem sploh ne želi govoriti. Kadar pride Andrej na obisk, ga ignorira in se umakne.
Družinski odnosi so se začeli še dodatno zapletati, ko je Andrej pred nekaj tedni povedal, da ima Zoran, s katerim živi, aids. Seveda ga Andrej neguje in tudi sam je nosilec HIV. Vsak dan z grozo pričakujem da bo zazvonil telefon in mi bo Andrej rekel, da je zbolel in se ne more pozdraviti. Upam, da bo kljub okužbi s HIV lahko dolgo živel ne da bi zbolel za aidsom. Moža sploh več ne poznam – Andreju je prepovedal prihode domov, kajti boji se, da bodo ljudje izvedeli, kako je z najinim sinom, in bova izgubila stranke v najini prehrambeni trgovini. Vsa moja dopovedovanja, da se HIV vendar ne prenaša s hrano, nič ne pomagajo. Od kar sem začela Andreja obiskovati v stanovanju, kjer živi s svojim bolnim prijateljem, se mož izogiba tudi mene. V svoji žalosti sem vso stvar v zvezi z Andrejem zaupala svoji sestri, žal pa zdaj opažam, da je tudi ona vedno manj željna moje družbe.
Slabe novice se, žal, prepogosto širijo hitreje kot dobre, zato za Zoranovo bolezen vedo ne le tisti ljudje, ki ga osebno poznajo, pač pa tudi številni drugi. Zdi se mi, da me ljudje gledajo z drugačnimi očmi kot prej. Nikoli si niti predstavljati nisem mogla, da lahko prijazni sosedje postanejo na lepem tako sovražni. Očitno jih je strah aidsa, vendar pa – mer ne vedo , da se lahko aidsa resnično boji le Andrej?! Si sploh lahko predstavljajo, kako se počuti, ko neguje prijatelja s katerim je bil srečen, ob enem pa ve, da zdravila za aids še ni? Včasih sem si očitala, da je vsega kriva moja napačna vzgoja, ki je iz Andreja naredila homoseksualca, danes pa vem, da aids ni le bolezen homoseksualcev in narkomanov, da torej nikomur ni prizaneseno, če ni previden. Upam le , da bodo zdravilo ali cepivo proti HIV čimprej našli, kajti nikomur ne želim, da bi se znašel v podobnem peklu, kot ga doživljam sama, predvsem pa Andrej in Zoran.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Priporočljiva literatura o AIDS-u