To je torej dialog med razredničarko in Mitjem, učencem 7. razreda, v katerem želi razredničarka svetovati učno neuspešnemu učencu. Pri pregledu tega komunikacijskega procesa, lahko opazimo precej nepravilnosti. Te napake bom skušala , glede na pridobljeno znanje, analizirati in popraviti .

Najprej si je potrebno zastaviti vprašanje :

KAJ JE VZROK ZA UČENČEVO NEUSPEŠNOST ?

Moje mnenje je, da so prisotni vsi trije vzroki za neuspešnost in to so :

• NE MORE
• NOČE
• NE ZNA

Poleg teh vzrokov pa se tu skriva še obdobje pubertete, ki je pri Mitji še posebno izrazito . Opazite lahko, da poteka v prvem delu dialog povsem drugače, kot pa v drugem delu in to predvsem iz razloga, ker razredničarka v prvem delu uporablja izrazite komunikacijske zavore .

1. ZASLIŠEVANJE -- ( Ali mame ne bo na govorilne ure ? )
2. GROŽNJE -- ( Če ti iz preteklega tedna ne opravičim izostankov od pouka, ti grozi izključitev ! )
3. PRIDIGANJE -- ( Kako dobro ? , kolikor vem, imaš kar precej cvekov . . . )
4. VSILJEVANJE NASVETOV -- ( Kako pa, ko toliko manjkaš . . . )

V prvem delu je učenec nesproščen, čutiti je moč avtoritete in nadrejenosti, gre za odnosni nivo. V drugem delu pa se dialog spremeni v pravilno komunikacijo . Učenec začne aktivno poslušati takrat, ko mu razredničarka reče : " Občutek imam, da ti je zelo zoprno, ker si ves čas tiho . . . " Takrat je čutiti METAKOMUNIKACIJO, kar pomeni pogovor o pogovoru oziroma VERBALIZACIJO ODNOSA med sogovornikoma . S tem je bil razčiščen tudi odnosni nivo.

Učenec začne pripovedovati o svojih težavah in šele takrat, ko preide pogovor na refleksijo in empatijo, kar pomeni, da se razredničarka vživi v vlogo učenca, je kvaliteta komunikacije zadovoljiva .

( " Ta občutek, da se zelo trudiš, pa kljub temu nisi uspešen, mora biti grozen " )

Vzpostavi se ODNOS MED UČENCEM IN UČITELJEM .

Ko se pojavi vprašanje razredničarke, če bi se učil s prijatelji, skomigne z rameni in molči. Mitja ni imel prijatelja .

Potem pa steče pogovor naprej in učiteljica prenese naloge reševanja problema na učenca.

Po mojem mnenju je to edina in prava pot, kajti " prijatelj ni tisti, ki ti podari ribo, temveč tisti, ki te nauči, da sam uloviš ribo " / Kitajski pregovor /

In tudi v našem primeru je Mitja sam reševal svoje probleme, popravil je negativne ocene, ni se več izogibal obveznosti do dela , do pouka, in tudi izostanki so prenehali biti njegov " hobi " . Pa še prijatelje si je pridobil .

Pa vendar . Kaj bi se zgodilo, če bi bil tudi drugi del dialoga neuspešen, se pravi, da bi se nadaljeval v smeri oziroma na podlagi nepravilne komunikacije ?

Ali bi Mitja uspel ? Mislim, da bi bilo vse skupaj prepozno, kajti to se je dogajalo v drugem ocenjevalnem obdobju in bi bilo vsako zavlačevanje za rešitev njegovega problema lahko usodno .

Ali pa bi imel Mitja dovolj moči, da bi se sam dvignil, brez pomoči razredničarke ?

KOMUNIKACIJSKE ZAVORE

Verjetno bi lahko še naštevali kakšno komunikacijsko zavoro, a so naštete zavore le najpogostejše .

V kontekstu se pojavlja tudi problem učinkovitega poslušanja. Po mojem mnenju izvajamo in dosežemo učinkovito poslušanje le takrat, ko so zadovoljeni naslednji faktorji :

KAKO IZVAJAMO UČINKOVITO POSLUŠANJE ?

1. primeren čas in prostor ( komunikacijsko udobje ) ista višina, gledanje v oči
2. primeren položaj obeh sogovornikov -- ( primerna razdalja, -- položaj drug proti drugemu ni najbolj primeren )
3. očesni kontakt -- prisoten, vendar ne ogrožujoč
4. spodbudne besede -- ( aha, - ja, - razumem, itd. )
5. preverjanje, ali smo sogovornika pravilno razumeli :

• nejasno poskušamo razjasniti s podvprašanji
• delamo povzetke -- ( če sem vas prav razumel, vi . . . )
• refleksije : -- izražanje naših odzivov na to, kar nam sogovornik pripoveduje ( to te je moralo pa hudo prizadeti . . . )

6. pozitiven odnos in empatija do sogovornika ( spoštuje vživljanje v sogovornika )

ČESA NAJ POSLUŠALEC NE DELA ?

1. med poslušanjem razmišlja, kaj bo rekel potem
2. ocenjuje , vrednoti slišano
3. filtrira informacije -- sliši le tisto, kar želi
4. razmišlja o drugih stvareh
5. gleda naokoli ali počne kaj drugega -- ( piše, bobna s prsti po mizi . . . )
6. skače v besedo
7. spreminja teme pogovora

Pri vsem tem pa je pomembna tudi metoda razgovora :

METODA RAZGOVORA

• dialog začnemo s temo , ki je sogovorniku blizu in jo sprejme
• komunikacijski ritem : poslušanje -- govorjenje -- razmišljanje (o tem kar smo rekli in kar smo slišali )
• izmenjava različnih opisov ( ne trditev ali diagnoz ) , pojasnjevanje, definiranje pomena posameznih dognanj ( nasprotno od pojmovanja, da imajo isti pojmi pri vseh ljudeh enak pomen ) ; oblikovanje novih opisov in razlag
• stalno prilagajanje svojega " pritiska " sogovorniku : premalo pritiska NE POVZROČA SPREMEMB, preveč " pritiska ZAUSTAVLJA SPREMEMBE , ravno prav " pritiska " POVZROČA SPREMEMBE
• " jaz " stavki
• navezovanje na sogovornika
• izhajanje iz stališča, da obstaja več različnih načinov razmišljanja o nekem problemu (Poleg tega kar vidite vi, jaz vidim še . . . ; -- to je vaše videnje, vendar je mogoče tudi to . . . )
• pozitivna naravnanost
• izogibanje negativnemu konotiranju ( To ni prav. )
• izogibanje daljšim monologom 

Rekla bi, da je zelo težko delati oziroma komunicirati z nekaterimi ljudmi, ki se navidezno sploh ne prilagajajo komunikacijski zvrsti ali vsebini . Tak primer so zame npr. Kitajci, s katerimi je zagotovo težje delati, saj se neprestano smehljajo ( verjetno iz vljudnosti ) , in jih ne moreš " prebrati ", medtem pa smo mi odprti kot knjiga .

Prav zaradi tega pa bi rada poleg verbalne komunikacije poudarila še neverbalno, ki se mi zdi v takšnih razgovorih še posebnega pomena .

Cilj dobre komunikacije je, da sogovornik sporočilo razume tako, kot je pošiljatelj želel . Pogosto pa ni tako. Do motenj prihaja v vseh treh fazah komunikacijskega procesa :

• v fazi kodiranja
• v fazi prenosa in
• v fazi dekodiranja

VZROKI ZA TE SPREMEMBE :

1. SEMANTIČNE MOTNJE

2. DINAMIKA OSEBNOSTI OBEH SOGOVORNIKOV

( pogosto deluje na nezavednem nivoju )

Motnjam v komuniciranju SE NE MOREMO IZOGNITI , lahko pa jih sproti razčiščujemo s pravilno vodenim AKTIVNIM POSLUŠANJEM , katerega pa sem že opisala. Verjetno je še ogromno faktorjev, ki vplivajo na uspešnost komunikacije, toda opisala sem le tiste, ki so se mi zdeli najpomembnejši za opisan primer. Moje mišljenje ob zaključku tega seminarja pa je, da bi morali vsi učitelji, predvsem pa tisti, ki so na začetku svojega dela na šoli, nujno opraviti ta seminar o pravilni komunikaciji. Že samo ta primer, ki sem ga obravnavala in zajema samo razgovor med razredničarko in učencem nam pove, kolikšne važnosti je pravilni komunikacijski proces, brez katerega pač ni mogoče biti uspešen pedagog. In če pomislim, da vsak učitelj na vsakem koraku, povsod pri svojem delu naleti na raznovrstne razgovore, na komunikacijski odnos, ki je več ali manj tudi v povezavi s šolskim uspehom, pa je moj poudarek na važnosti poznavanja tega procesa povsem razumljiv. Seveda pa nisem pri poudarjanju važnosti komunikacijskih procesov pomislila na tisti vsakdanji "čvek", temveč mi moje izvajanje ponuja še posebej delo v razredu. Komuniciranje z učenci vsako uro posebej , vsako uro drugi ljudje, vsako uro različna in drugačna razpoloženja, drugačna mentaliteta, drugačne učne zmogljivosti, . . . narekuje še posebno pazljivost in veliko odgovornosti. Posebej pa pride znanje komunikacijskih procesov in njihova pravilna izvedba v poštev pri razlagi nove učne snovi, ki jo v večini primerov skušam izpeljati v obliki razgovora . Lahko trdim, da sem bila do tega trenutka še kar uspešna, vendar pa bom s pridobljenim znanjem zagotovo še dosti uspešnejša , saj sem spoznala celoten smisel komunikacijskih procesov , ki mi bo omogočalo in zagotavljalo uspeh.