SMEH V ŠOLSKIH KLOPEH

Radeče, marec 2001 Nalogo izdelala: Petra Vrtačnik-Žveplan

Že sam naslov seminarja, SPODBUJANJE SMISLA ZA HUMOR, me je prepričal, da sem se ga z veseljem udeležila. Moja pričakovanja na začetku seminarja so bila, da bom lahko še več humorja vpeljala v svoje šolske ure in da bom tako osebnostno, kot tudi zrelostno napredovala. To pa je bilo tudi vse. Kljub temu, da se je seminar začel v petek, takoj po pouku, sem bila optimistična, a vendarle malce utrujena in vremenu primerno razpoložena ( bil je deževen in turoben dan ). Všeč mi je bilo predvsem vodenje gospoda profesorja Gregorja Hartmana, ki je bil zelo izviren in na malce drugačen način začel seminar. Ni bilo potrebno zapisovanje, ni bilo suhoparnega govoričenja. Vsi smo bili aktivni, sodelovali smo in kar je najpomembnejše, smejali smo se.

Najbolj izviren humor je humor na svoj račun, in sicer tako, da na sebi najdeš stvar, ki ti ni všeč in se iz nje ponorčuješ. Tisti, ki se znajo zabavati le na račun drugih, so slabi humoristi. To je pomembno, da vemo in da to povemo tudi učencem.

Ko sem bila prvo leto razrednik v 5. razredu, se spominjam, da so bili učenci precej živahni, nekateri med njimi tudi agresivni. Precej energije sem izgubila za to, da sem reševala konfliktne situacije pretepov. Pa sem nekega dne, po pretepu, v razredu rekla takole:

» Dragi moji učenci, zelo sem žalostna, da se v našem razredu kar naprej dogajajo prepiri, ki vodijo do pretepov, žalostna sem, ker ne spoštujete naših pravil in dogovorov in ker se med seboj ne spoštujete in se zmerjate. Na trenutke me je celo sram, da sem razrednik takemu razredu, pa čeprav vas imam rada. Razmislite, kako bi se vi počutili, če bi se jaz, vaša učiteljica in razredničarka, na hodniku pretepala z učiteljem športne vzgoje, ali pa bi učiteljico za likovni pouk brcnila v zadnjico, za konec pa bi boksnila v ramo še našo socialno delavko, potem pa bi zbežala?« ( Takrat pa se je zaslišal smeh, tudi meni je stvar postala smešna in vsi smo se od srca nasmejali.)

Ko smo se umirili, so se učenci zamislili in njihov najpogostejši odgovor je bil, da bi se počutili zelo slabo, da bi jih bilo sram, da imajo takšno razredničarko in da bi bili žalostni.

Po tem dogodku so bili pretepi prava redkost, učenci so se počasi začeli spoštovati in na koncu osmega razreda so bili nerazdružljivi prijatelji.

Včasih so zadnje ure prava muka, tako za učence kot tudi za učitelja, saj smo vsi že utrujeni, poide nam že vsa energija. Takrat je potrebno malce humorja ali relaksacije.

Včasih na široko odpremo okna, nato malo potelovadimo, drugič pa si povemo kakšno smešnico. Če se sama česa ne spomnim, pa šalo povejo učenci. Ena izmed zadnjih, ki se jo spomnim, je bila tale: »Janezek se zjutraj odpravi v šolo. Učiteljica jih uči, kako se tvorijo povedi. Janezek med poukom zaspi, zato mu učiteljica reče, da mora za domačo nalogo napisati pet povedi. Ko pride domov, reče očetu, naj mu pove eno poved. Oče ga vpraša: »Zakaj?« Janezek si to zapiše v zvezek. Pride do mamice in jo vpraša, kaj dela. Ona mu odgovori: »Kva te briga!« Tudi to si Janezek zapiše. Pride do sestre, ki je skupaj s svojim fantom. Sestra reče: »Lepo!« Tudi to si Janezek zapiše. Pride do brata, ki se pogovarja po telefonu in reče: »Ja!« To si zapiše. Potem se spomni, da je na poti domov slišal, kako je neki fant rekel punci: » No, pa pejva, ljubca moja!« Tudi to si Janezek zapiše.

Ko naslednji dan pride v šolo, mu učiteljica reče, naj prebere nalogo. »Zakaj?« »Ali imaš nalogo?« » Kva te briga!« »Kako pa se pogovarjaš z mano?« »Lepo!« »Ali greva k ravnatelju?« »Ja!« »Resno mislim!« » No, pa pejva, ljubca moja!«

To so povedali učenci, nasmejali smo se in si s tem nabrali energijo za ALKANE.

Ko pa smo že pri kemiji, je zanimivo to, da je na naši šoli razred, ki vedno najde kaj smešnega, kakšno rimo ali kaj podobnega, samo da se zmoti ura. Priznati moram, da je tudi mene na začetku to precej motilo, potem pa, ko sem se nasmejala tudi sama in dopustila nekaj minut za šalo, pa je stvar postala odlična in nič več moteča. Na primer: metilen- Tilen, etanojska- Lojzka, buten-butel, alkan – posran, alken – pocen, alkin – že hin,… in še bi lahko naštevala. Učenci so v tem razredu res nekaj posebnega, življenje jemljejo iz smešne plati in tako je tudi prav. Želim jim, da bi jim bilo življenje s smehom postlano, ker ravno to leto zaključujejo šolsko obveznost.

Ker pa sem po poklicu učiteljica BI – KE, pa da ne bo pomote, učim učence in to zelo pridne in ne bikov, vam bom na kratko napisala nekaj » iskric«, ki so ohranile spomin na naše bivše učence.

V sedmem razredu se pri biologiji učimo vrste sesalcev. Pa se je glasilo vprašanje: » Povejte predhodnike sesalcev!« Pa se je našel bistroumnež in hitro odgovoril: »Metle«.Po razredu se je slišal krohot, po nekaj sekundah smo nadaljevali. » No učenci, povejte mi vrste sesalcev?« sem vprašala.Od zelo pridne in marljive deklice se je glasil odgovor:»Globinski sesalci, vodni sesalci, sesalci forverk…« Vsi smo se presenečeni nasmejali skoraj do solz.

Ko pa smo končno prišli do pravega odgovora ( višje razviti sesalci, vrečarji in stokavci ), sem vprašala: » Kakšna je značilnost stokavcev?« Pa se je zopet našel isti bistroumnež, ki je rekel: »Stokavci so zato, ker stokajo.« Tokrat smo se nasmejali do solz.

Ko smo že pri biologiji v sedmem razredu, se je naslednje leto zgodilo, pri preverjanju znanja o kosteh, tole: »No, povejte mi kosti spodnjih okončin!« sem vprašala in poklicala učenca, za katerega se mi je zdelo, da ni najbolj sledil razlagi. Pa je s težkimi koraki počasi prišel do kostkota, kateremu so učenci dali ime Buco in začel: »To so prstnice, pa stopalnice in, in… gleda prestrašeno po razredu in išče pomoč poklicnih šepetalcev) in nožnica (namesto nartnica),« reče odrezavo, misleč, da je pravilno odgovoril. Ne bi opisovala dolžine smeha, saj smo tisto uro zaključili s celično kostjo, namesto s kostno celico. Pomembno je bilo to, da se je učenec tudi sam nasmejal in da se je zavedal napake.

Ja, zanimivo je bilo tudi v šestem razredu, ko smo se učili paramecija in ga uvrstili v sistem med migetalkarje. Ko pa smo opisali njegovo telo, ki je podplataste oblike, so se začenjale težave. Pred leti, je učenec še isto uro, takoj po razlagi, pri utrjevanju snovi rekel takole: »Paramecija uvrščamo med podplatarje«. Še danes se nasmejimo, ko obravnavamo paramecija in učencem povem to iskrico izpred nekaj let.

Smejali smo se tudi, ko smo uvrščali raka v sistem členonožcev. Učencem je bila to tuja beseda in nekateri si jo težje zapomnijo. Enkrat so raka uvrstili med klenočlenarje, drugič med šesteronožce in nazadnje med črnonožce. No ja, še je bil smeh pri rakovem zadku, ki ga je učenka v kontrolni nalogi imenovala zadetek. Uf, skoraj bi pozabila na komarja, ki je imel namesto popolne preobrazbe kar polno.

Najbolj iz srca pa smo se nasmejali, ko je neka učenka rekla, da bo imela seminarsko nalogo o cipi, seveda pa je bila mišljena seminarska o sipi. Ko pa smo že pri morskih predstavnikih, je kačjerep predstavnik iglokožcev. Na učnem listu zelo poslušnega učenca pa se je kačjerep spremeni v » od kače rep«. Res nam ni dolgčas. Če pa ni kaj smešnega, pa jim sama povem kakšno dogodivščino, ki je resnična ali pa izmišljena smešnica.

V petem razredu imamo botaniko, zato je aktualna tale šala.

Učiteljica glasbe je nadomeščala učiteljico biologije. Pa je spraševala vrste rastlin oziroma cvetlic. Metka je dvignila roko in rekla: » To je zvonček!« Učiteljica je bila navdušena nad odgovorom, zato je plosknila z rokami in zapela: »Čudovito«…Pa dvigne roko Jurček in reče: »Trobentica!« Učiteljica pa zopet ploskne z rokami in zapoje: »Čudovito!« In tako naprej, dokler ne pride na vrsto Janezek. Ta pa pravi: »Orgazem! »O,O,O,O… « se sliši po razredu. »Janezek, to pa ja ni rastlina«, pravi učiteljica ogorčeno. Janezek pa: »Res ne, je pa čudovito!« in zraven zaploska in zapoje kot učiteljica.

Učencem je ta šala zelo všeč, lahko je pa tudi uvod v spolno vzgojo, ki je predvidena za sedme razrede. Ko pa smo že pri spolni vzgoji, mi je všeč tale šala. Učiteljica sprašuje, kako se pride na svet. Pa Marjanca pove takole: »Mene je pa štorklja prinesla in me spustila skozi dimnik.« Učiteljica nato vpraša Drejčka: »Kako si pa ti prišel na svet?« »Mene je pa teta iz Amerike poslala po pošti.« »Janezek, kako si pa ti prišel na svet?«, je radovedna učiteljica. Janezek nekaj časa premišljuje, nato pa bistroumno odgovori: »Učiteljica, jaz vam bom povedal po resnici. Mi smo doma siromašni, pa nas je sedem, pa je oče vse sam naredil.«

Pa še ena šala, ki sem jo letos slišala v sedmem razredu.

Učiteljica je na začetku ure povedala, da se bodo pogovarjali o spolnem razmnoževanju, o seksu. Pa pravi Mojca, da prileti čebela in oplodi cvetlico. Miha pove, da te prinese štorklja. Ker pa je Janez že nekajkrat zaostal vstane in vpraša: »Kaj pa jaz, ko sem že seksal, ali grem lahko ven ?«

Nekaj dni pred seminarjem, pa smo se v sedmem razredu pogovarjali o očeh. Da pa bi bila ura zanimivejša, sem prinesla slike in nakazala, da bo tisti, ki bo prvi uganil, kaj se na sliki prikaže, dobil nagrado. Ne morem vam opisati, kaj vse so učenci videli in ne boste verjeli, kako smo se nasmejali. Pri gledanju je potrebna velika koncentracija in zrenje v točko. Po desetih minutah smo šele prišli do pravilnega odgovora, verjetno je bil temu kriv tudi smeh.

Pri kemiji v sedmem razredu pa smo se nasmejali do solz, ko smo obravnavali atome in molekule. Ker se mi je zdelo, da se v nekaterih očkah še ni zaiskrilo, sem predlagala igro atomi in molekule. Število učencev mora biti neparno, tisti, ki ostane, je trenutni opazovalec. Učenci plešejo po prostoru. Pri izbiri gibalnih položajev so precej ustvarjalni, tako z mimiko obraza kot z gibi svojega telesa. Ko plosknem z rokami in rečem »molekula«, se atomi povežejo v pare. Tisti, ki ostane, je nato vodja. Igro sem popestrila z molekulo fosforja, kjer so se povezali po štirje atomi in molekulo žvepla, kjer se je povezalo po osem učencev. Bilo je zelo zabavno, kljub temu da so to sedmošolci, se še vedno radi igrajo.

Morda bi še na kratko opisala smeh pri razrednih urah, kjer se še kar veliko igramo, predvsem so aktualne socialne igre, petošolci pa so tudi precej navdušeni.

Igra se imenuje Ubogi črni muc. Učenci sedijo v krogu. Nekdo prevzame vlogo črnega muca, ki skuša z mijavkanjem posameznika pripraviti do smeha. Tisti, ki se prvi zasmeje, zamenja črnega muca. Vsak, kateremu ubogi črni muc mijavka, se skloni k njemu, ga poboža po laseh in mu reče: »Ubogi črni muc !« Ker imamo razredne ure pred poukom, so me učenci prosili, da pridemo vsi že ob sedmih, namesto ob pol osmih, samo zato, da se lahko igramo, pogovarjamo, smejimo in zabavamo.

Ena izmed zanimivih iger je tudi pantomima. Razred se razdeli na pol. Prva polovica učencev si izmisli poklic ali dogajanje, ki ga mora nekdo iz drugega dela skupine prikazati s pantomimo. Ostali učenci drugega dela skupine skušajo uganiti, kaj prikazuje. Največ smeha je takrat, ko učenci oponašajo poklic učitelja in je vsem jasno za katerega učitelja gre.

Precej problemov je ponavadi pri petošolcih, kar zadeva poslušanje razlage med poukom in učenje. Za to, da jim na humoren način to tudi dokažeš, je verižna zgodba o moderni Zlati Kapici, ki ima podobno vsebino kot znana pravljica, le da ima prijaznejši konec.

Učenci so se posedli v krog, pet učencev pa je zapustilo učilnico. Povedala sem jim zgodbico, nato pa smo poklicali prvega od učencev, ki so ostali zunaj. Temu nekdo od tistih v prostoru pove zgodbico, kot si jo je zapomnil. On jo pove naslednjemu, ki vstopi. To traja toliko časa, dokler ne pridejo vsi učenci nazaj v razred. Pri nas je na koncu babica požrla zlobnega volka, zgodbica, ki je bila dolga približno pol strani, se je skrčila na tri povedi. Zelo smo se nasmejali ob tem, obenem pa smo se zamislili nad našim razmišljanjem in poslušanjem med urami pouka.

Trenutno poteka v našem razredu socialna igra Rad te imam, pri tem poudarjamo pozitivne lastnosti učencev. Vsako razredno uro sta na vrsti dva učenca, vsak učenec bo na koncu leta dobil knjižico s to vsebino. V igro pa sem vključena tudi sama, tako da učenci pišejo o meni, jaz pa prav tako za vsakega posameznika.

Na začetku šolskega leta pa smo se predstavili in sicer tako, da je vsak prinesel svojo fotografijo, pa napisal svojo najljubšo jed, pijačo, glasbo, svoj idol, napisali so česa ne marajo…

Povedala sem, da bomo njihove izdelke razstavili na hodniku, tako da jih bodo spoznali tudi ostali učenci na predmetni stopnji. Pa me vpraša učenec: »Učiteljica, ali lahko napišem tudi ime svoje punce?« Zelo me je presenetil s svojim odkritim vprašanjem, pa sem odgovorila:

» Seveda lahko, toda tudi tvoj izdelek bo razstavljen, videli bodo vsi, tudi starši, ki pridejo na govorilne ure…« Mislila sem, da mu bo nerodno in tega ne bo napisal. Pošteno sem se zmotila. Skoraj vsi so napisali svoje simpatije, eden učenec je napisal celo eno sedmošolko, pa je bilo nerodno njej in ne mojemu petošolcu. Kaj pa smo s tem naredili? Starši, ki v dolgih vrstah čakajo na skupnih govorilnih urah, so z veseljem brali in gledali naše izdelke, se ob tem smejali in tako jim je čas v vrsti hitreje minil. Pa tudi ostali učenci naše šole so spoznali nove učence na predmetni stopnji in jih sprejeli medse.

Pred kratkim pa smo se igrali igro Različni smo. Učenci sedijo na stolih razporejenih v krog. Vodja je v sredini in reče: »Naj se zamenjajo tisti, ki imajo npr. kavbojke.« Sam se usede na prazen stol in tako dobimo novo vodjo. Zanimivo je bilo, da se je nekdo oglasil: »Naj se zamenjajo vsi tisti, ki so zaljubljeni «… Pri tem pa je postalo zelo živahno in bilo je kar precej smeha…

Ponavadi razredne ure zaključimo z igro »Električni impulz dobre volje in pozitivne energije.«

Tako pa bom tudi zaključila to seminarsko nalogo. Moje mnenje je, da je seminar, ki ga je vodil gospod profesor Hartman odličen, da nas je sprostil in še bolj zbližal, kljub temu, da smo odličen kolektiv, ki se med sabo razume, odkriti smo drug do drugega in to kar mislimo tudi povemo. Želim si, da bi imel ta seminar nadaljevanje, kjer bi še kakšno zvedeli o smehu…